V EKTC Maribor smo opravili zanimiv intervju z mlado umetnico in plesalko Petro Preininger, ki nam je predstavila veliko zanimivega o plesu. Poglejmo, kaj je delila z nami:
Sem Petra Preininger, diplomirana profesorica likovne pedagogike, vizažistka ter bivša tekmovalna plesalka. Zadnja leta pa se s plesom ukvarjam rekreativno in v matičnem Plesnem klubu Podčetrtek vodim skupine družabnih plesov za odrasle.
Ples v paru ima mnogo pozitivnih učinkov na telo in duha. Velja za umetnost in hrati za šport. Ples zahteva usklajeno in harmonično gibanje v pravilni telesni drži. Hrbtne mišice se med plesom krepijo in zato ni dvoma, da ples vzdržuje pravilen položaj in ukrivljenost hrbtenice. Moj dolgoletni plesalec se je dolga leta spopadal s hudo skoliozo in številnimi drugimi težavami na tem področju. Ortoped, pri katerem se je zdravil, je zasluge za izboljšanje zdravstvenega stanja njegove hrbtenice pripisal ravno plesu. Prav zaradi navedene resnične zgodbe ples priporočam vsem, ki trpijo za različnimi lažjimi, prirojenimi ali pridobljenimi deformacijami hrbtenice in katerim starost še omogoča za ples potrebne fizične aktivnosti.
Če hočeš plesati z užitkom, je potrebna predvsem harmonija med partnerjema, ki terja skladnost v gibanju. Pravilna telesna drža pri tem zagotavlja stabilnost, ravnotežje, ustrezno kontrolo gibanja. Pri tem plesalca ves čas vzdržujeta močno povezavo njunih teles s tlemi, čeprav sta med plesom medsebojno povezana s skupnim težiščem in težo v paru premikata po plesišču usklajeno in skupaj, kar zahteva izjemno veščino. Center njune komunikacije je medenica, ki mora biti postavljena v nevtralni poziciji. Da to dosežemo, moramo uporabljati zadnjične, notranje stegenske in trebušne mišice, oziroma mišice jedra telesa. Stopala so močno na tleh, kot da bi odrivali parket v različne smeri, prsti so razprti, da ustvarimo čim večjo ploščino za oprijem, vse v prid stabilnosti.
Pri tem moramo biti osredotočeni na zgornji del telesa. Prsi so kot posledica uporabe mišic jedra telesa rahlo dvignjene navzgor, rebra pa rotirana navznoter. Rame so sproščene. Spodnji del telesa, ki sega vse do pasu mora biti močan, da je plesalec lahko hiter in v ravnotežju, medtem ko je zgornji del telesa sproščen in fleksibilen, pa vendar pravilno postavljen, v liniji pravilne telesne drže.
Ples je eno izmed najbolj kompleksnih gibanj. Od športov z žogo se naprimer razlikuje zaradi potrebne izjemne natačnosti gibanja, ki mora biti v popolni harmoniji dveh teles in hkrati usklajeno z glasbo. Navzven mora pričarati glasbo, njeno melodičnost in ritem, tudi če recimo glasbe ni slišati, da opazovalec skozi ples doživi samo glasbo. Ne gre torej le za značilnosti gibanja, ki ga pri drugih športih ne uporabljamo. To je tako imenovano ravnotežje s kontra gibanjem spodnjega in zgornjega dela telesa in je prisotno v vsakem gibu, ki ga plesalec izvede. Hrbtenica potuje v eno smer, medenica pa v nasprotno smer, pri čemer se ohranja vertikalno ravnotežje. Enostavneje povedano, zgornji in spodnji del telesa sta praviloma postavljena različno, v nasprotnih smereh, pri čemer se na ta način vzpostavlja ravnotežje sami vertikalni osi teles. Pri drugih športih to praviloma ni potrebno. Plesno gibanje poteka v vseh treh ravninah. Kot dober dokaz za to lahko damo kot primer gibanje bokov v figuri, tipični za rumbo, po imenu Cucarachas. Boki se v tem primeru gibajo v osmici okoli telesne osi plesalca in so v posameznih fazah osmice v različnih prostorskih planih, oziroma ravneh. Tudi določeni dvigi, kot je na primer dvig noge naprej, se izvajajo vsaj v dveh različnih prostorskih ravninah, ki ločujeta pozicijo noge in preostalega telesa. Kljub specifiki opisanega gibanja pa moramo biti med plesom konstantno pozorni na že opisano pravilno držo telesa, iz katere se ustvarja in v katero se zaključuje vsak gib.
Zaradi gibanja v vseh smereh, kontra gibanja v kombinaciji z nenadnimi spremembami smeri in nasploh raznolikosti gibanja v različnih ravninah, s plesom aktiviramo in natreniramo vse mišične skupine telesa, tudi tiste, ki jih pri drugih aktivnostih, kot je na primer dvigovanje uteži, sploh ne uporabljamo in se jih ne zavedamo. To so abduktorne mišice prstov, ekstenzorne mišice, pa tudi mišice jedra, ki ležijo zelo globoko, kot je na primer prečna trebušna mišica, lat. musculus transversus abdominis. Slednja leži tako globoko, da se dotika celo zadnjih reber. Ne smemo pozabiti še na trebušno prepono, lat. diaphragmo abdominis ter mišice medeničnega dna. V enaki meri so pomembne tudi kite oziroma tetive v telesu, ki pritrjujejo mišice na kosti in tako krepijo ter vzdržujejo zdrave sklepe. Ples je zato dobra investicija v prihodnost, da ohranimo telo v funkciji in preprečimo morebitne poškodbe, ki so lahko posledica neravnovesij posameznih mišičnih skupin in tetiv v telesu.
Mnogi športi, za razliko od plesa, določene mišične skupine krepijo izrazito nesorazmerno, s čimer se ustvarjajo neravnovesja, kar je pogosto dober recept za težave s hrbtenico v zrelem življenjskem obodbju, pa tudi recept za težave s kolki in koleni, čemur smo vsakodnevno lahko priča. Na drugi strani pa prihaja do zaspanosti mnogih mišičnih skupin in njihovega krajšanja ter togosti, kar se kaže v nefleksibilnosti, neelastičnosti, torej v nezmožnosti izvajanja polnih gibov.
Še več zanimivega o tej tematiki bomo delili z vami tekom meseca.