Spoznajte 15-letno Anastasijo, bodočo balerino iz Maribora, ki kot dijakinja umetniške gimnazije Konservatorija za glasbo in balet Maribor ter II. gimnazije Maribor premika svoje meje in odpira vrata v svet umetnosti. Ko vprašate, kdo je in kam je namenjena, ji ni lahko dati dokončnega odgovora – a morda je prav to bistvo njene poti.

»Zame je balet več kot gibanje – je način dojemanja sveta. Življenje želim preživeti obkrožena s tistim, kar me navdihuje in osmišlja vsak korak,« pravi z iskrico v očeh. »Čeprav bi rada imela vse načrtovano in zapečateno, si priznam: nimam še pojma, kaj me čaka. Ampak ni to ravno najbolj zanimivo?«

Anastasija prehaja skozi dvorane in učilnice z neštetimi vprašanji in velikimi cilji – morda celo s tihimi upanji, ki se spletejo v nekakšno življenjsko popotovanje. Balet je njen kompas, vendar pot, ki ji sledi, ni povsem označena. Vzponi, padci in nepredvidljive zgodbe so, kot pravi, njen pravi oder. »Zakaj bi želela vse vedeti vnaprej, če si z vsakim korakom dovolim presenečati sebe?«

Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?

»Saj vem, sliši se klišejsko, ampak za balet so me na začetku navdušili kar moji starši, čeprav takrat nisem imela pojma, v kaj se spuščam,« pravi z nasmehom, kot da se spominja svojih prvih plesočih korakov v tutu obleki. »Bila sem majhna, in že na začetku disciplinirana. Balet … z leti se mi je prikradel pod kožo. Sploh ne vem, kdaj sem začela balet res oboževati – kot da se je to zgodilo neopazno, pa hkrati čisto očitno.«

Za trenutek postane resna, nato pa se znova zasmeje: »Če me kdo vpraša, zakaj ravno balet, mi vedno zmanjka pravih besed. Morda zato, ker balet ni samo ples – je nekaj, kar te prevzame tako, da samo sediš, gledaš in se zalotiš, kako vse pozabiš, kot da obstaja samo še tisti trenutek na odru.«

Kako je potekala tvoja baletna pot in kje si danes?

»Uh, moja baletna pot … začela sem pri treh letih in pol, ko sem bila še tako majhna, da so bili pliéji zame bolj kot poskusi pobiranja igrač s tal,« se nasmehne. »Prve korake sem naredila v baletnem vrtcu v Plesnem parku, kjer sem se že v tutu oblekici počutila kot mini primabalerina. Potem sem šla naprej v Baletno akademijo Antona Bogova, kjer sem prvič začutila, da se za temi simpatičnimi kostumi skriva tudi resno delo,« z nasmehom namigne. »Nižjo baletno šolo sem končala s kar precej žulji na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Zdaj pa sem v prvem letniku umetniške gimnazije, kjer je težavnostna stopnja, milo rečeno, primerna za visoke zahteve.«

Stara si 15 let in seveda me zanima, kakšne so ambicije za naprej? Kje vidiš svojo prihodnost, kaj te poleg baleta še zanima?

Anastasija se za trenutek zamisli. »Poleg baleta? Vedno sem imela rada otroke, pa tudi sočutje do ljudi mi ni tuje. Mislim, da je v vsakem poklicu, ki ga rad opravljaš, ključna ta želja, da nekomu pomagaš. Pri baletu je to morda nekoliko bolj abstraktno, saj s svojo umetnostjo ustvariš trenutke, ki drugim nekaj pomenijo. Pri delu z otroki pa lahko neposredno pomagaš in to se mi zdi čudovito, tako, da se vidim tudi kot pediatrinja.«

Kako usklajuješ balet in gimnazijo? Je težko?

»Oh, seveda je težko,« se nasmehne in zavije z očmi. »Konservatorij in II. gimnazija Maribor nista ravno najboljša prijatelja, kar se tiče urnikov. Ampak saj veste, ko res nekaj ljubiš, najdeš načine. Dopoldne je pouk, popoldne balet, zvečer vaje v SNG, zatem pa še učenje, do poznih ali bolje rečeno zgodnjih ur. In potem ponovim vajo.«

Imaš vzornike v baletnem svetu? Kdo so, če so?

»Oh, seveda jih imam! Maya Plisetskaya, Svetlana Zakharova, Natalia Osipova, Diana Vishneva, Polina Semionova, Tamara Rojo, Alessandra Ferri… vse so balerine, ki me navdušujejo. Njihova eleganca, moč in izražanje skozi ples – to je nekaj, kar bi tudi sama želela doseči. Občutek, ko gledaš njihovo izvedbo in se zaveš, koliko truda je vloženega za tisto popolnost, je resnično navdihujoč. Njihova predanost in umetniška duša sta tisto, kar vedno znova navdušuje.«

V katerih koreografijah najbolj uživaš, modernih ali klasičnih na špicah?

»Raje plešem tiste klasične zgodbe, kjer se vsak korak izrazi s popolno eleganco. Pri klasični koreografiji je vse tako, kot mora biti – jasna struktura, pravila, estetika. To mi daje občutek reda in natančnosti, kot da vse skupaj popolno sledi nekemu zapisanemu načrtu,« reče s sijajem v očeh. »Ampak, iskreno, tudi moderne koreografije imajo svoj čar. Tam se lahko malo sprostim in pokažem svojo osebnost.«

Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?

 »Ko pridem domov iz Druge gimnazije Maribor, čas večinoma namenim učenju. Velik poudarek je na naravoslovnih predmetih, kar mi je sicer v izziv, ampak, saj veste, cilj je na koncu pomemben! Poleg tega vadim klavir in potem – seveda – grem nazaj v center mesta, kjer me na Konservatoriju čakajo stilni plesi in klasični balet. Zvečer grem še v SNG, kjer vadimo za premiero,« pojasni z nasmeškom. »Časa zase imam res malo, ampak tisti trenutki, ki jih imam, jih preživim v dolgih sprehodih s psičko in igri z mlajšim bratcem. To so moji trenutki sprostitve, ko odložim špice in se posvetim tistim majhnim radostim, ki mi polepšajo dan.«

Ali se morda v prihodnosti vidiš kot koreografinja ali učiteljica baleta?

 »Zakaj pa ne? Mislim, da če se odločim nadaljevati v tej smeri, bi učenje baleta prineslo veliko zadovoljstva. Pomagati mladim plesalcem, da odkrijejo svojo strast in se razvijejo, bi bilo nekaj izjemnega.«

Kaj bi svetovala mlajšim dekletom, ki želijo začeti s plesom?

»Najpomembnejše je, da v plesu uživaš. Balet ni lahek – fizično in psihično je lahko zelo zahteven, ampak, ko se enkrat znajdeš na odru in občutiš tisto povezanost z glasbo in občinstvom, veš, da je vredno. Tudi žulji in bolečina so del poti, ampak brez tega ne bi bilo tistega posebnega občutka zadovoljstva.« Anastasija odšteje minute do naslednjega treninga, s plesnimi copati vedno pripravljenimi na nove izzive. Njena pot se morda ne zdi povsem jasna, a ravno v tem je lepota – v vsaki pirueti, ki se razvija, in v vsaki smeri, ki je še ni začrtala.