V petek, 28. marca 2025, je ena izmed mladinskih delavk iz Evropskega kulturnega in tehnološkega centra Maribor – Centra eksperimenta Maribor – stopila v predavalnico Filozofske fakultete v Mariboru z eno samo željo: slišati, kako je mogoče danes govoriti drugače. Ne bolj glasno, ne bolj prepričano — ampak bolj človeško.

Skupaj s kolegi in kolegicami z različnih koncev Slovenije se je udeležila prvega izobraževalno-povezovalnega seminarja Podpiranje sočutja in sodelovanja z in med mladimi, ob izdaji znanstvene monografije Sočutni jezik med mladimi. V ospredju ni bil sovražni govor kot problem, temveč sočutni jezik kot možnost. Dogodek je bil zamišljen kot prostor skupnega raziskovanja – ne kot klasično predavanje, temveč kot varno okolje za pogovor, refleksijo – in predvsem poslušanje.

Ko fotografija pove več kot sto besed

Uvod v seminar je zaznamovala preprosta, a močna vaja. Udeleženci so izbrali fotografijo, ki jih je najbolj spominjala na občutke, povezane s sovražnim govorom. Vsaka izbrana podoba je postala povod za iskren pogovor – ena na ena, brez mask, brez iger vlog. Nekateri so spregovorili o stiski, drugi o jezi, tretji o tišini, ki ostane, ko ni več besed. In prav ta tišina se je začela polniti z možnostjo – z jezikom, ki povezuje.

Nova paradigma in besedni aikido

V nadaljevanju so udeleženci skupaj razmišljali o tem, kako razumeti pravičnost v luči nove paradigme. S primerjavo med povračilnim in obnovitvenim pogledom se je odprl prostor za drugačno razumevanje – manj osredotočeno na krivdo in kazen, bolj na odgovornost, posledice in obnovo odnosa.

Pravičnost se je v tem kontekstu kazala kot proces, ki vključuje čustva, potrebe in skupnost, ne le pravil in sankcij. Nasilje je bilo prepoznano kot dogodek, ki se ne zgodi le posamezniku, ampak znotraj odnosa – in zato terja skupnost, ki zna zaščititi, ne obsojati, in ki zna zdraviti, ne kaznovati.

Posebej odmevna je bila tehnika besednega aikida. Kljub imenu, ki spominja na borilno veščino, gre tu za umetnost dialoga – kako ostati človek, ko bi najraje udarili nazaj (vsaj z besedo). Udeleženci so spoznavali, kako se umiriti, zadihati, zbrati, nato poskušati razumeti drugega – ne zato, ker bi se z njim strinjali, ampak ker jim je mar za stik. Na koncu pa skupaj iskati, kaj je mogoče narediti drugače. V središču vsega je bilo vprašanje, ki jih je spremljalo ves čas: »Napadati, braniti ali bežati? Povezovati in podpirati?«.

SOS model: kako se ne izgubiti v konfliktu

Osrednji vsebinski del seminarja je bil posvečen SOS modelu – preprostem, a učinkovitemu okvirju za reševanje konfliktov. Model sestavljajo trije koraki: sprejemanje in umirjanje, obnavljanje in razumevanje ter sprava in soustvarjanje. Udeleženci so skozi prakso spoznavali, kako v različnih fazah konfliktov ustvariti pogoje za varnost, poslušanje in postopno obnavljanje zaupanja.

Med konkretnimi predlogi so se pojavile ideje, kot so uvedba »time-out« znakov (na primer s kartončkom ali dogovorjeno gesto), uporaba zasebnih digitalnih prostorov za izražanje ali asinhrono izmenjavo pogledov. Pomemben poudarek je bil na tem, da se reševanja ne začenja prehitro – šele potem, ko so vsi slišani. Eno izmed pogosto izpostavljenih sporočil je bilo: »Pomembno je, da najprej slišimo – res slišimo – preden skušamo karkoli rešiti.«

Dobri primeri, ki jih je vredno posnemati

V zadnjem delu srečanja so udeleženci med seboj delili dobre prakse iz svojih okolij. Posebej odmeven je bil finski program KiVa, ki krepi vlogo prič pri preprečevanju medvrstniškega nasilja. Omenjena je bila tudi slovenska pobuda Odpikajmo nasilje, ki je sicer znana, a po mnenju prisotnih še vedno premalo osebno in čustveno nagovarja mlade.

Med domačimi primeri je izstopal projekt To sem jaz, ki mladim omogoča refleksijo skozi vprašanja, kot so: »Kaj sem naredil narobe? Kako bom to popravil? Katere vrednote želim živeti naprej?« V enem od predstavljenih pristopov so uporabili tudi metaforo »lonec kuhanja jeze« kot simbol učenja, kako s čustvi ravnati spoštljivo, brez da bi jih potlačili ali raznesli.

Skupaj se da

Na koncu srečanja je med udeleženci prevladal občutek, ki ga v mladinskem delu pogosto pogrešajo – občutek skupnosti. Brez tekmovanja, brez dokazovanja, brez strahu. Samo ljudje, ki si želijo, da bi mladi rasli v okolju, kjer je v redu, če čutijo. In kjer zaradi tega ne bodo kaznovani.

Med vsemi mislimi, ki so bile tega dne izrečene ali zapisane, je ena ostala še posebej močno zarezana v spomin. Izvira iz znanstvene monografije Sočutni jezik:

»Čas je, da dvignemo pogled izza zaslonov, se ozremo naokoli in si priznamo, da svet, v kakršnem danes živimo in od katerega tako radi bežimo s pomočjo družbenih omrežij in tehnologije, ni svet, kakršnega želimo pustiti za seboj.«

avtorica, doc. dr. Karmen Mlinar

To sporočilo je ostalo kot tih opomnik, ki ga mladinski delavci in delavke nosijo naprej – najprej zase, potem za mlade. Da ni treba, da je tako, kot je. Da se da govoriti drugače. Da je mogoče poslušati. Da je mogoče – tudi skozi jezik – ostati človek.